Fiziki si prizadevajo najti celovito, konsistentno, poenoteno teorijo, ki bi vključevala vse delne teorije in da bi se skladala z dejstvi. Iskal jo je že Einstein, ampak čas tedaj še ni bil zrel za kaj takega.

Danes so obeti, da bomo prišli do take teorije, precej boljši. Omenil sem že kvantno teorijo gravitacije. Danes pa najbolj obeta teorija strun. Po tej osnovni objekti niso delci, temveč reči, ki imajo dolžino in nobene druge razsežnosti in so podobni neskončno tenki niti.

Kaj bi pomenilo za nas, če bi se dokopali do nekakšne dokončne teorije? Sklenili bi dolgo in veličastno poglavje v zgodovini prizadevanj človekovega intelekta, da bi doumel vesolje. Toda s tem še ne bi bilo rečeno, da lahko predvidimo dogodke nasploh, in sicer iz dve razlogov:

1. načelo nedoločljivosti postavlja meje zmožnostim predvidevanja,

2. enačb teorije ne bi mogli natančno rešiti, razen v zelo preprostih primerih.

Zatorej bi naš razum še vedno čakala naloga, da razvije boljše aproksimativne metode, s katerimi bi lahko predvideli, kaj vse se lahko razvije iz vseh mogočih zapletenih in možnih položajev.