Življenje

Mladost

Weierstrass se je rodil 31. oktobra 1815 v Ostenfeldu v Nemčiji. Oče Wilhelm je delal kot pruski davčni uslužbenec in cela družina se je zato pogosto selila. Tako je mladi Karl zamenjal cel ducat osnovnih šol po majhnih krajih Nemčije, ki so znani edino po tem, da je tam živel kot otrok. S štirinajstimi leti je bil sprejet na katoliško gimnazijo v Padelbornu. Bil je izredno nadarjen učenec in domov je redno prinašal nagrade in pohvale. Po pouku je delal v bližnji trgovini, ki je, tudi po njegovi zaslugi, zelo uspešno poslovala. Oče, starokopiten in ukazovalen človek, si je na podlagi tega za sina zamislil bleščečo državniško kariero. Poslal ga je na univerzo v Bonn študirat pravo in ekonomijo. Karlova velika želja pa je bil študij matematike in sorodnih ved. Konflikt med očetovo in lastno željo mu je povzročil veliko duševnega trpljenja. Kmalu je nehal obiskovati predavanja. Čas si je krajšal s popivanjem, veseljačenjem in branjem matematičnih knjig. Po štirih letih se je vrnil domov brez kakršne koli diplome.

Odločitev za matematiko

Oče je bil razočaran. Družinski prijatelj, ki je Karla poznal že od malih nog, je predlagal, da se vpiše na Teološko in filozofsko fakulteto v Munstru, kjer se bo izšolal za učitelja. Tamkajšnjim profesorjem je moral skesano obljubiti, da ne bo nadaljeval s prejšnjim načinom življenja.
Karl je bil edini študent, ki je obiskoval matematična predavanja profesorja Gudermanna. Ta ga je seznanil s teorijo eliptičnih funkcij in deli Abela. Weierstrass se je ze takrat odločil,da bo vse svoje sposobnosti namenil nedokončanemu delu prezgodaj umrlega Abela . Vsa ostala (danes celo bolj cenjena) dela so nastala kot stranski rezultati njegovega osnovnega problema. Njemu dolgujemo, da danes obstaja soglasje glede vseh rezultatov in najbolj kompliciranih vprašanj, ki zadevajo teorijo diferencialnih in integralnih eačb. Ukvarjal se je s teorijo funkcij, konvergenco potenčnih vrst in s tako imenovanimi Abelovimi funkcijami.
Gudermann se je zavedal sposobnosti svojega učenca. Zapisalje: "Weierstarass se lahko postavi ob bok odkriteljem, ki so kronani s slavo."

Kariera

Naslednjih petnajst let je bil Weierstrass zaposlen kot srednješlski učitelj. Poučeval je fiziko, Nemščino, geografijo, telovadbo, lepopisje, celo matematiko. V vseh teh letih ni imel nobenega stika z drugimi matematiki, niti dostopa do kake matematične knjižnice. Po njegovih besedah so bila to leta neskončne otožnosti in dolgočasja. Anekdota pravi, da potem, ko se je celo noč ukvarjal z nekim problemom, ni hotel iti v šolo, dokler ga ni rešil.

Leta 1845 je poslal svoje izsledke znani matematični reviji Journal f"ur reine und angewandte Mathematik. Ko so ga objavili, so se vsi tedaj vodilni matematiki spraševali, kako je možno, da tak genij tiči skrit v neki srednji šoli. Takoj so mu ponudili častni doktorat na berlinski univerzi.
Kot profesor je Weierstrass slovel kot izreden predavatelj. Znimivo je, da zaradi šibkega zdravja ni nikoli sam pisal po tabli. Ves je skrbno narekoval študentom. Tako se je tudi ohranila večina njegovih del. Sam namreč ni objavljal. Do svojih člankov je bil tako kritičen, da se mu nikoli niso zdeli dovolj izpiljeni za objavo. Izvrstno pripravljena predavanja in nove teorije so njegovo ime ponesle po celi Evropi. Njegova predavanja je obiskovalo več kot 250 slušateljev. Med njimi so bili: Georg Frobenius, Oskar Bolza, Ludwig Thome, Otto H"older, Felix Klein, Sophus Lie, Herman Minkovski, Mittag-Leffler, ... Vedno je bil poln predlogov za disertacije in raziskovalno delo svojih študentov.
Posebej moramo omeniti njegov odnos s Sonjo Kovalevsko , njegovo najljubšo študentko. Dopisovala sta si do njene smrti.
Zadnja leta Wierstrassovega življenja so bila nesrečna. Najprej je njegove teorije javno napadel dolgoletni prijatelj in sodelavaec Leopold Kronecker. Sonjina smrt ga je duševno popolnoma strla. Zažgal je vse, kar ga je spominjalo nanjo. Zadnja tri leta je bil priklenjen na invalidski voziček. Zanj sta skrbeli dve sestri, saj se sam ni nikoli poročil. Umrl je leta 1897, star 82 let.