Večina Weierstrasovih študentov je sprejela njegove teorije kot neizpodbitno dejstvo.
Njegove trditve je bilo tudi težko preverjati, saj se ni nikoli skliceval na druge - vse
teorije je izdelal sam od začetka do konca.
Riemann se je prav tako kot Weierstrass ukvarjal s teorijo funkcij. Njuna pristopa pa
sta bila popolnoma drugačna: Prvi je vzel za osnovo teorijo kompleksne diferenciacije,
drugi pa lastno teorijo potenčnih vrst.
Čeprav danes Riemannova teorija velja za boljšo, so jo do dvajsetega stoletja
zavračali samo zato, ker je Weierstrass ni priznaval:
Čim bolj razmišljam o principih teorije fonkcij - in to delam neprestano - tem bolj se mi
dozdeva, da mora sloneti na preprostih algebraičnih resnicah. Riemann dela napako, ker
se zateka k "transcendentnemu" (na kratko povedano), ne glede na to kako elegantno
deluje njegova pot na prvi pogled.
|
