KRATEK PREGLED RAZVOJA SLOVENSKEGA GORNI[TVA IN NA[I POMEMBNI MO@JE*

Uvod

Podobno kot v svetovnem merilu se je tudi v na{em etni~nem prostoru spreminjal ~lovekov odnos do narave in do gora.
Prvi ljudje, ki so zahajali v na{ gorski svet, so delali to zaradi `ivljenjske potrebe. V gorah so iskali korist za lastno pre`ivetje. To so bili drvarji, iskalci rude, oglarji in zeli{~arji. Prvi pristopniki za razli~ne vrhove so bili pastirji, ki so iskali izgubljeno `ivino, in lovci, ki so sledili zastreljeno divjad. Pastirji so se velikokrat tudi iz radovednosti vzpenjali na blji`ne vrhove. Po vseh teh vzponih ne moremo govoriti o zavesnem odkrivanju gorskega sveta, {e manj pa o {portnih ali razvedrilnih nagibih za takna dejanja.
Z na~rtnim odkrivanjem na{ih gora so v drugi polovici 18. stoletja za~eli {ele naravoslovci. Ti so s pomo~jo plan{arjev, divjih lovcev in drugih doma~inov, ki so `iveli v vzno`ju gora, za~eli prodirati vedno vi{e v gorski svet. Najbolj znani so Baltazar Hacquet in Karel Zois ter Anton Scapoli. Kmalu za raziskovalci so za~eli odkrivati gorski svet tudi umetniki. Med najbolj znane {tejemo pesnika Valentina Vodnika ter slikarja Marka Pernharta in Antona Karingerja. Na svojevrsten na~in je spodbujal odkrivanje Julijskih Alp slovenski literarni mecen baron @iga Zois.

Naziv Julijske Alpe

Julijske Alpe so dobile svoje ime po rimski voja{ki naseldbini Forum Iulii, ki je bila na mestu dana{njega ^edada v Reziji. Posku{ali so jih preimenovati v Triglavske Alpe, vendar je bil poskus neuspe{en, ker je bilo prvotno ime `e preve~ zakoreninjeno.

Baltazar Hacquet

Baltazar Hacquet (1739-1815) je bil po rodu Francoz. K nam je pri{el z Napoleonovo vojsko. Nekaj ~asa je bil rudnin{ki zdravnik v Idriji, pozneje pa profesor anatomije in porodni{tva v Ljubljani. Ljubiteljsko se je ukvarjal z botaniko in mineralogijo. Veliko je potoval po Julijskih Alpah, da bi zasnoval njihovo kamnoslovno karto. Hacqueta {tejemo za prvega raziskovalca Julijskih Alp. Na majhni vzpetini ob Vodnikovi ko~i na Velem polju imamo danes Hacquetov botani~ni vrt, ki pa je `al precej zanemarjen.

Anton Scopoli

Anton Scopoli (1723-1788) je bil naravoslovec in rudni{ki zdravnik v Idriji. Veliko je potoval po tedanji Kranjski in botaniziral. [tejemo ga med prve pristopnike Kamni{kih Alp.

Karel Zois

Karel Zois (1756-1799), brat @ige Zoisa, je bil botanik in je raziskoval rastlistvo Julijskih Alp in Karavank. Da bi la`e raziskoval, je zgradil prvi zaveti{~i na Velem polju in pri Triglavskih jezerih. Po njem sta dobili ime Zoisova zvon~nica in Zoisova vijolica.

Valentin Vodnik

Valentin Vodnik (1758-1819) je bil kaplan na bohinjskem Koprivniku in pozneje profesor na ljubljanski gimnaziji. Na Zoisovo pobudo je bil leta 1795 v dru`bi bohinjskih vodnikov v ju`nem delu Triglavskega pogorja. V spomin na ta obisk je napisal odo Vr{ac, ki velja za eno najlep{ih hvalnic na{ega gorskega sveta. Valentina Vodnika {tejemo za za~etnika slovenske gorni{ke poezije.

@iga Zois

@iga Zois (1747-1819), je bil lastnik plav`ev v Bohinju. Ker so se zaloge rude zmanj{evale, je bil zainteresiran za odkrivanje gorskega sveta in morebitnih nahajali{~ rude. Ker je bil sam invalid, je druge spodbujal, da so obiskovali gore nad Bohinjem. O teh obiskih je pisal tudi kroniko.

Marko Pernhart

Marko Pernhart (1747-1819), slikar, je bil doma na Koro{kem. Bil je specialist za slikanje panoram z gorskih vrhov. Naslikal jih je sedemindvajset. Najve~ja (z Gossglocknerja) meri v dol`ino skoraj 20 metrov, v vi{ino pa nekaj manj kot 3 metre. Naslikal je tudi panoramo s Triglava, ki v dol`ino meri {est metrov in pol. Pernhartu je Avstrijski turisti~ni klub v Celovcu postavil spomenik.

Anton Karinger

Anton Karinger (1829-1870), je bil slovenski portretist in romanti~ni krajinar. Doslej so slikarji slikali predvsem nabo`ne podobe, me{~anske portrete in slike iz m{~čanskega `ivljenja. Karinger pa je za~el slikati gore in naslikal obse`no zbirko alpskih krajinskih motivov. Karinger, za razliko od Pernharta, v gore ni hodil in je zato slikal iz doline. Slikal je na Gorenjskem, Koro{kem, v Bohinju, v Gornji Savski dolini, v Kamni{ki Bistrici in s [martne gore.
Raziskovanje na{ih gora se torej za~ne v dobi razsvetjenstva in se z umetni{kim odkrivanjem nadaljuje v dobi romantike. Pomembno vlogo pa so v tem obdobju odigrali tudi doma~ini, ki so `iveli v vzno`ju gora in za nagrado vodili premo`nej{e obiskovalce. Pri vseh teh odkrivanjih {e vedno ne moremo govoriti o pustolovskih, {portnih ali razvedrilnih motivih. Zagotovo pa so raziskovalci in umetniki budili zanimanje me{~anstva za gore in tako pripravljali pot razvoju gorni{tva.
Prvi obiskovalci, ki so iz vedo`eljnosti in pustolovskih pobud osvajali gorski svet, so bili premo`nej{i izobra`enci. Tudi ti so za svoje podvige najemali doma~ine, ki so dobro poznali gorski svet in znali poskrbeti za varnost na zahtevnej{ih mestih. Med temi obiskovalci je treba omeniti predvsem dva mo`a.

Lovrenc Willomitzer

Prvi je bil Lovrenc Willomitzer, ranocelnik iz Stare Fu`ine v Bohinju, ki se je v spremstvu treh doma~inov leta 1778 prvi povzpel na Triglav. Spomenik tem [tirim sr~nim mo`em so ob dvestoletnici njihovega vzpona postavili ob dotoku Save iz Bohinjskega jezera. Treba je re~i, da je bil Triglav osvojen 8 let pred Mont Blancom in kar 22 let pred Grossglocknerjem.

Valentin Stani~

Drugi mo` je bil Valentin Stani~, ki je okoli leta 1800 opravil celo vrsto vzponov v na{ih in avstijskih gorah. Valentin Stani~ (1774-1847) je bil rojen v Bodre`u pri Kanalu v bli`ini Gorice. [tudiral je bogoslovje v Salzburgu, kjer je tudi vzljubil gore. Najprej je bil kaplan v Salzburgu, pozneje pa `upnik na Tolminskem in kanonik v Gorici. Stani~ je bil leta 1800 kot prvi turist na Grossglocknerju. V gore je za~el hoditi brez vodnika. Gorskih podvigov se je loteval tudi pozimi, zato ga {tejemo za na{ega prvega zimskega alpinista in predhodnika moderne alpinistike v Evropi. Tak{nega alpinista, kot je bil Stani~, niti Angle`i, niti Nemci niso imeli v tistem ~asu.

Gorsko dru{tvo Triglavski prijatelji

Prvi poskus ustanovitve slovenske gorni{ke organizacije je bil leta 1872, ko je skupina bohinjskih in ljubljanskih gornikov pod vodstvom Ivana @vana, kaplana v bohinjski Srednji vasi, hotela ustanoviti gorsko dru{tvo Triglavski prijatelji. Oblast tega ni dovolila in treba je bilo po~akati 21 let, da smo Slovenci dobili svojo lastno gorni{ko organizacijo. To obdobje pa za slovensko gorni{tvo ni bilo brezplodno. V tem ~asu so `e delovali France Kadilnik, Piparji, dr. Julius Kugy in dr. Henrik Tuma, ki ga {e danes {tejemo za enega najve~jih osebnosti slovenskega gorni{tva.

France Kadilnik

France Kadilnik (1825-1908) je bil eden najve~jih slovenskih gornikov svoje dobe. Ve~ji del svojega `ivljenja je obiskoval doma~e in tuje gore ter svoje pohode opisoval v takratnih Novicah. Obseg njegovega delovanja najbolj ka`e znano tekmovanje med njim in Piparji, kdo bo v letu dni prehodil ve~ metrov v vi{ino. Zmagal je seveda Kadilnik.

Piparji

Pomembno vlogo v razvoju slovenskega gorni{tva so odigrali Piparji. To so bila najprej dru{~ina {estih Ljubljan~anov, pozneje pa se je njihovo {tevilo pove~alo. Ime so si nadali po pipah, ki so jih vsi kadili in obvezno nosili s seboj na izlete. Piaprji so redno skoraj vsako nedeljo hodili v gore. V zgodovinskih analih se posebej omenja njihov izlet na Stol, kjer so si zastavili nalogo, da ne bodo odnehali prej, dokler ne bo ustanovljena slovenska gorni{ka organizacija. Dva piparja sta bila v pripravljalnem odboru, ki je pripravljal ustanovitev slovenske gorni{ke organizacije, pipar Jo`e Hauptman pa je bil pozneje tudi odbornik novoustanovljenega slovenskega dru{tva.

Julius Kugy

Julius Kugy (1859-1944) je bil tr`a{ki trgovec, sin koro{kega Slovenca in Italijanke. Ljubiteljsko se je ukvarjal z botaniko. V Julijske Alpe se je zaljubil, ko je v dolino Trente pri{el iskat cvetlico Scabioso Trento. V dru`bi doma~ih vodnikov se je prvi povzpel na mnoge vrhove. Napisal je {est knjig, v katerih je z ob~udovanjem in ljubeznijo opisoval na{e gore. Kugy ima spomenik v Trenti, ob cesti, ki se z Vr{i~a spusti v Trento.

Henrik Tuma

Henrik Tuma (1858-1935) je bil sin ~e{kega priseljenca in Slovenke. Najprej je kon~al u~itelji{~e, nato pa je {tudiral pravo. Bil je u~itelj, doma~i u~itelj, odvetnik, sodnik, politik, publicist in vnet domoljub. Njegovi vzponi niso presegli dana{nje tretje te`avnostne stopnje, gore je obiskoval poleti in pozimi. Hodil je tudi v tuje gore. Tumo {tejemo za drugega slovenskega alpinista (za Stani~em) zagotovo pa je bil prvi, ki je plezanje sistemati~no gojil. [tejemo ga za enega najvidnej{ih gorni{kih ideologov, zato {e danes pogosto brskamo po zakladnici njegovih misli. Slu`boval je v Postojni, Tolminu, Trstu, Gorici in Ljubljani. Spomenik ima na Erjav~evi ulici v Novi Gorici. BR> Po ustanovitvi prve slovenske gorni{ke organizacije 27.2.1893, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno Slovensko planinsko dru{tvo (SPD). so v tem ~asu delovali naslednje pomembne osebnosti, kot so: Fran Kocbek, Jakob Alja`, Janko Mlakar in drugi.

Fran Kocbek

Fran Kocbek (1863-1930) je bil nadu~itelj v Gornjem gradu. Bil je 30 let predsednik savinjske podru`nice SPD. Prehodil in preplezal je vse vrhove v Kamni{kih oziroma Savinjskih Alpah in napisal prvi Vodnik za Savinjske planine. Kar je bil Jakob Alja` za Julijske Alpe, je bil za Savinjske oziroma Kamni{ke Alpe Fran Kocbek.

Jakob Alja`

Jakob Alja` (1852-1927) je bil doma iz Zavrha pod [marno goro. Najprej je bil kaplan v Tr`i~u, pozneje pa `upnik v Mojstrani. Znan je bil tudi kot skladatelj pesmi z gorni{ko vsebino. Alja` je bil osrednja osebnost ogor~enega narodnostnega boja v Triglavskem pogorju. Dal je postavi na svoji zemlji stolp vrh Triglava. Na Kredarici je dal postaviti ko~o, isto tako je dal postaviti tudi ko~o v dolini Vrat. Alja` ima spomenik nekaj metrov nad magistralno cesto, ki lo~i Dovje od Mojstrane.

Janko Mlakar

Vidna osebnost v za~etnem obdobju slovenske gorni{ke organizacije je bil tudi duhovnik Janko Mlakar (1872-1953). Mlakar je veliko hodil po doma~ih in tujih gorah, tako poleti kot pozimi, znan pa je predvsem kot plodovit pisec hunoristi~nih spisov z gorni{ko vsebino.

VIR

* V GORE Silvo KRISTAN, DIDAKTA Radovljica 1993