Informbiro

Informbiro oz. Konfirmbiro oz. Informacijski biro komunističnih partij je mednarodno svetovalno in usmerjevalno telo devetih evropskih komunističnih in delavskih partij, ki je v obdobju 1947-1956 imelo cilj, da uskladi delovanje teh partij. Ustanovljen je bil septembra 1947. Do poletja 1948 je bilo središče Informbiroja v Beogradu, po sporu s Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ) pa v Bukarešti.

Realen cilj ustanovitve Informbiroja je bil sredstvo za širjenje moči Sovjetske zveze (SZ) v svetu in za večanje moči Sovjetske komunistične partije (SKP) ter njunega voditelja Stalina v mednarodnem komunističnem gibanju. Funkcija Infrombiroja kot sredstva s katerim bi SKP podvrgla lastnim interesom odnose med komunističnimi partijami pride do izraza v sporu med KPJ in Informbirojem v letih 1948-1956.

• Marca 1919 nastane III. komunistična internacionala oz. kominterna sestavljena iz levih skupin in komunističnih partij. Vzpostavljanje mednarodnega komunističnega gibanja je bilo zaznamovano z ustanovitvijo močnega centra. Vsaka članica kominterne se namreč zaveže, da se bo na področju ideologije, politike in organizacije ravnala po navodilih iz centra v Moskvi, ki ga je tedaj vodil Lenin. Že tedaj se začne nadvlada ruskega faktorja v mednarodnem komunističnem gibanju. Ko po Leninovi smrti oblast v SZ prevzame Stalin, center ostane v Moskvi.



• Spor med kominterno in KPJ se začne že v prvih dneh ustanavljanja ene in druge organizacije, ko je razprava o tem ali je KPJ zmožna sama reševati določene probleme v svojem okolju, ali pa bi to moralo biti delo koga izven Jugoslavije.



• Tito in jugoslovansko vodstvo po II. svetovni vojni vztrajata pri enakopravnih odnosih med socialističnimi državami in partijami, medtem ko Stalin gradi socialistični blok v katerem naj bi imela SZ vodilno vlogo. Stalin enači Jugoslavijo z ostalimi vzhodnoevropskimi državami, ki jih je v II. svetovni vojni osvobodila Rdeča armada (RA) – sovjetska vojska, njihovi voditelji so prišli na čelo teh držav s pomočjo RA in SZ, medtem ko je Jugoslavijo osvobodila lastna vojska – Jugoslovanska armada (JA). Zaradi tega hoče samostojnost v vodenju politike in ekonomije v svoji državi. KPJ se nikoli, zlasti po prihodu Tita na oblast v celoti ne sprijazni s podrejenim položajem.

Stanje v Jugoslaviji spomladi 1948

• Izvedena je večina revolucionarnih ukrepov.
• Vzpostavljen je državnocentralistični sistem.
• Vprašanje meje z Italijo se vse bolj zapleta.
• V letih 1945-1948 se izvaja agrarna reforma, a ne po sovjetskem vzoru – s podržavljanjem – ampak s podeljevanjem zemlje v trajno last tistemu, ki jo obdeluje.

SZ je v tem času v Hladni vojni in potrebuje čimveč moči. Njena edina politična zveza v tistem času je mednarodna komunistična organizacija Informbiro v kateri SZ mora imeti nadvlado in moč, ki jo potrebuje v vojni. Edina, ki pa ima probleme s to nadvlado pa je Jugoslavija. SKP si skuša Jugoslavijo podrediti ekonomsko in politično ter vzpostaviti popolno kontrolo nad dejavnostjo KPJ. KPJ se odločno upre, saj hoče v odnosih med komunističnimi partijami enakoprevnost in ne prevlade SZ oz. SKP. V držanju teh načel je v času 1947-1948 odbila nekatere predloge SKP. SKP je zaradi tega Jugoslavijo označila za skrajno nevarno. Opredelila se je za akcijo, ki naj bi KPJ kaznovala neposlušnosti:

• Konec 1947 in v začetku 1948 se SKP odloči za odlog trgovinskih dogovorov z Jugoslavijo v letu 1948 in izstop sovjetskih civilnih in vojaških strokovnjakov iz Jugoslavije.
• Spomladi 1948 pozove KPJ naj odstavi Tita in njegove bližnje sodelavce. Ker grožnje niso zadostovale, SKP vplete v spor še Informbiro in s tem spor postane mednaroden.

2. zasedanje Informbiroja 28.junija 1948 v Bukarešti prinese resolucijo "O stanju v KPJ", v kateri je KPJ obtožena, da vodi protisovjetsko politiko in politiko izdaje protiimperialistične fronte.

Z objavo te resolucije je spor javno priznan in je kot spor med KPJ in Informbirojem "internacionaliziran".

KPJ z odklonitvijo sodelovanja v 2.kongresu Informbiroja formalno konča svoje članstvo v le-tem.

Informbiro pozove svoje privržence med jugoslovanskimi komunisti ("zdrave sile") naj čimprej odstavijo Tita in njemu zveste politike, a ne uspe, ker jugoslovansko vodstvo Tita v večini podpre.

Osnovne oblike kampanje proti KPJ in Jugoslaviji:

• trditve, da je v Jugoslaviji vzpostavljen "policijski državni režim fašističnega tipa";
• popolna ekonomska blokada;
• ogromno sodnih procesov v vzhodnoevropskih državah proti jugoslovanskim diplomatom in pregon le-teh iz teh držav;
• izključevanje jugoslovanske politične organizacije iz mednarodnega foruma;
• stalne vojaške provokacije na jugoslovanskih mejah.

Vse to so delali s ciljem, da bi razbili enotnost KPJ, izzvali nezaupanje ljudstva v njeno politiko in tako naj bi KPJ kapitulirala pred centrom komunistov (SKP), kar bi istočasno pomenilo konec težnje KPJ za samostojnost in enakopravnost.

Na začetku je KPJ ( še vedno globoko prepričana v socializem, ki ji je dajal upanje med vojno in zgradil nove temelje povojne družbe) odločno branila socializem in nadaljni socialistični razvoj. Odločnost, da ne podleže pritiskom in vztraja v borbi za enakopravnost v odnosih z drugimi komunističnimi partijami in ostalimi socialističnimi državami in za samostojnost v vodenju politike, je izražena že v začetku spora z SKP. Resolucija je to prepričanje le še okrepila, 5.kongres KPJ julija 1948 v Beogradu pa to politiko odobri.

Po sporu hoče Jugoslavija dokazati, da kljub sporu uvaja socializem po sovjetskem vzoru, zato leta 1948 izvede kolektivizacijo (združevanje malih kmetov v kmečke zadruge).

Mednarodna osamitev povzroči padec standarda v Jugoslaviji:

• več kot četrtina državnega proračuna gre za oborožitev, saj mora biti ves čas v vojni pripravljenosti;
• zmanjšajo se vlaganja v gospodarstvo;
• pade število zaposlenih;
• Jugoslavija izgubi trg vzhodnoevropskih držav;

Vodstvo KPJ v bojazni pred morebitno vojno in notranjimi obračuni začne čistko z dejanskimi in namišljenimi privrženci Informbiroja. Iz partije izključijo 60 tisoč članov, več kot 16 tisoč pa jih obsodijo ali brez obsodbe zaprejo v posebna taborišča na Golem otoku in drugje. Tam so bili podvrženi najhujšim oblikam fizičnega in psihičnega mučenja. Tisti, ki so se vrnili, so bili še leta nadzorovani in kategorizirani po stopnji nevarnosti, ki naj bi jo predstavljali za državo.

Leta 1955 se z Beograjsko deklaracijo uredijo odnosi med SZ in Jugoslavijo. Poleti 1956 pa je Informbiro razpuščen z obrazložitvijo, da je "izčrpal svojo funkcijo" in da "kot po sestavi tako tudi po vsebini svojega dela več ne odgovarja novim pogojem".

S koncem odprtega pritiska na Jugoslavijo in razpustitvijo Informbiroja niso premagane mnoge protislovnosti niti vsi problemi v odnosih socialističnih držav in komunističnih partij. Proces destalinazacije, ki mu v sporu z Informbirojem dajo prvi odločni korak in konkreten zgodovinski doprinos jugoslovanski komunisti, se ne neha od 1948.

Delovanje Informbiroja je bilo popolnoma neprimerno za pogoje po II. svetovni vojni, saj je poskušal uvesti dogmatizem in sektaštvo v komunistično gibanje v času, ko sta rast demokracije in mirovna nagnjenja potrebovala več prožnosti v odnosu komunistov do drugih progresivnih držav. Zato se komunistične partije začenjajo cepiti in počasi izgubijo oblast.

Utemeljenost upora Informbirojevim pritiskom omogoči KPJ, da iz spora pride kot revolucionarna moč, ki je s samostojno akcijo uspela:

• prebiti mednarodno osamitev;
• prisiliti drugo stran, da javno prizna svoje napake in da svoje obtožbe odvzame kot netočne in neosnovane, kljub neenakopravnemu boju;
• izboriti javno priznanje pravilnosti svoje samostojne notranje in zunanje politike;
• pretvoriti boj za ohranitev svoje samostojnosti – v izjemno kratkem času – v kritiko prevlade stalinizma, razbije mit o nezmotnosti centra.

Berlinska konferenca komunističnih partij leta 1976 označi splošno težnjo za gradnjo novih odnosov v mednarodnem delavskem in komunističnem gibanju na osnovah polne samostojnosti vsake partije, demokratičnosti, enakopravnosti v njihovih odnosih in solidarnosti v borbi za socialistično preobrazbo sveta. s tem prizna vrednost boja Jugoslavije proti Informbiroju.

Aprila 1955 je ustanovljeno gibanje neuvrščenih na pobudo Jugoslavije, ki po sporu z Informbirojem išče vmesno pot med obema blokoma: SZ in ZDA.

Leta 1961 je v Beogradu prva konferenca gibanja neuvrščenih (24 držav).

Načela:

• dekolonizacija;
• mir;
• varnost;
• gospodarsko povezovanje;