|
|
| Od 3. st. dalje je rimska država doživljala večino kriz. Na prestolu so se vrstili vojaški cesarji in spori za prestol so bili dokaj pogosti. Notranja kriza se je kazala še v propadanju gospodarstva, uporih sužnjev, oslabljeni trgovini. Ker ni bilo novih osvajanj, ni bilo novih sužnjev. Pomanjkanje delovne sile na podeželju je prisililo veleposestnike, da so zemljo razdeli med zakupnike-kolone. To so bili obubožani kmetje, odsluženi vojaki, propadli obrtniki in trgovci. Kolon je gospodarju plačeval zakupnino v denarju ali v pridelkih. |
|
| Poleg notranje je državo ogrožala tudi zunanja nevarnost, vpadi različnih ljudstev čez meje cesarstva. Sprva so bili to Germani, zelo nevarni so bili Huni, potem tudi Slovani. Da bi zadržali propad države, so jo leta 395 razdelili v dva dela: zahodno in vzhodno cesarstvo. Tudi to je prineslo le kratkotrajno rešitev. Še prej kot v sto letih je zahodnorimsko cesarstvo propadlo. Leta 476 je vojaški poveljnik enega od Germanskih plemen Odoaker odstavil zadnjega rimskega cesarja in sam zavladal Italiji. Vzhodnorimsko cesarstvo se je kot bizantinsko cesarstvo obdržalo še okrog 1000 let. |
 |
|
|
|