NAVAJANJE LITERATURE PO ISO STANDARDU

  

Avtor pisne naloge mora upoštevati tudi avtorske pravice, zato nalogo ustrezno opremi in dokumentira. V znanstveno opremo pisne naloge sodijo:

Citiranje pomeni dobesedno navajanje besed ali stavkov iz pisnega dokumenta. V besedilu dobesedne navedbe označimo z narekovaji in z navedbo avtorja citata. Za narekovaji navedemo bibliografske podatke v okroglem oklepaju (priimek avtorja, letnico izdaje publikacije, stran).

Dobesedno citiramo, kar je novo ali pomembno. Citati naj bodo čim krajši in smiselno vključeni v besedilo in se morajo popolnoma ujemati z izvirnikom. Če je citat predolg, ga skrajšamo tako, da nepomembno izpustimo in manjkajoči del nadomestimo s tremi pikami v oklepaju [...].

„S citati je treba biti previden. Kajti hitro se namreč zgodi, da med številnimi citati izgine lastno besedilo in samostojna misel. Citatnost naj pomaga le ločiti izvirno od neizvirnega.“ (Hladnik, 1994, 119)

Če v istem letu izide več del istega avtorja, jih ločimo z malimi črkami ob letnici izida (Južnič, 1992a, 123).

 

Če je citat prevod avtorja naloge, to označimo z opombo: prevod avtorja v oklepaju na koncu prevoda ali kot opombo pod črto na isti strani.

 

Obstaja več načinov navajanja dokumentov. Med seboj se razlikujejo po vrstnem redu elementov in ločil, ki jih uporabljamo med navajanjem. Predstavljen je eden izmed več možnih. Bistveno je, da navedemo vse bibliografske elemente, ki omogočajo prepoznavanje točno določenega uporabljenega gradiva (ne glede na to, da različne stroke uporabljajo nekoliko drugačen vrstni red bibliografskih elementov ali različna ločila).

Bibliografija je seznam vseh virov, ki smo jih pri pisanju naloge uporabili in jih navedemo na koncu naloge. Pri pisanju seznama bibliografskih referenc upoštevamo abecedni vrstni red ali številčno označevanje virov skozi tekst.

 

V kratkih navodilih so pripravljeni napotki za navajanje tradicionalnih in elektronskih virov informacij. Osnovo predstavljata mednarodna standarda ISO 690 in 690-2.