PROSTOR IN ČAS
V aristotelski tradiciji je veljalo prepričanje, da lahko človek najde vse zakone, ki vladajo vesolju, že samo z mislijo.
Galilei pa je z eksperimentom dokazal, da padajo različno težka telesa enako hitro. Njegove meritve je uporabil Newton za podlago svojih zakonov gibanja:- če na telo ne deluje nobena sila, miruje ali se giblje premo enakomerno,
- pospešek je premo sorazmeren s silo in obratno sorazmeren z maso telesa,
- če prvo telo deluje na drugo z neko silo, deluje drugo na prvo z nasprotno enako silo,
- gravitacijski zakon.
Newton je tudi verjel v
absolutni čas, kar pomeni, da nek interval med dvema dogodkoma lahko izmeri kdorkoli, le da ima natančno uro. Kot bomo videli, pa to ne velja za hitrosti, ki so blizu svetlobni.Dejstvo, da svetloba potuje s končno hitrostjo, je odkril leta 1676 danski astronom
Ole Christansen Roemer z opazovanjem jupitrovih lun (300 000 km/s). Kasneje so odkrili tudi to, da je hitrost svetlobe neodvisna od hitrosti gibanja opazovalca ali izvira.1905 je Albert Einstein objavil specialno teorijo relativnosti, v kateri navaja, da za vse prosto gibajoče opazovalce veljajo enaki fizikalni zakoni, absolutnega časa torej ni. Zelo znana je tudi enačba
E = m . c2 ( E = energija, m = masa, c = svetlobna hitrost). Z njo pove, da nič ne more potovati hitreje od svetlobe, masni delci pa je ne morejo doseči. Zelo pomembna pa je tudi ugotovitev, da se masa lahko spreminja v energijo in obratno.
Ker je hitrost svetlobe končna, tudi ne vemo, kaj se ta trenutek dogaja v globinah vesolja. Ko ga gledamo, vidimo njegovo zgodovino. Če bi ugasnilo Sonce, bi to ugotovili na Zemlji šele čez 8 minut.
1915 je Albert Einstein objavil splošno teorijo relativnosti, v kateri pravi, da težnost ni sila kot druge, ampak posledica dejstva, da prostor - čas ni raven, kot so menili doslej, temveč ukrivljen oziroma zvit, in sicer zaradi tega, ker sta v njem porazdeljena masa in energija. Telesa kot Zemlja, se ne gibljejo po ukrivljenih tirih zaradi sile težnosti, ampak se samo držijo čim bolj ravne poti po ukrivljenem prostoru. Telesa potujejo v ravnih črtah po 4 dimenzionalnem prostoru - času, le nam, ki gledamo v 3 dimenzionalni prostor, se zdi, da potujejo po krivih tirih. Gravitacijska polja krivijo tudi svetlobo in v bližini masivnih teles in pri visokih hitrostih teče čas počasneje (paradoks dvojčkov).
| nazaj |
|
