1 SEMINARSKA NALOGA
Seminarska naloga je samostojna strokovna obdelava določene teme. Osnovni namen seminarske naloge je, da se dijak širše in globje spozna s snovjo izobraževalnega programa in si pridobi prve izkušnje za pisanje strokovnih del. S seminarsko nalogo dijak pokaže določeno raven teoretičnega in praktičnega znanja in sposobnosti za samostojno uporabo literature pri pisni obravnavi teme (Ivanko: 1995, 12).
Napisati seminarsko nalogo torej pomeni (Plukavec: 1998, 1):
2 SESTAVNI DELI SEMINARSKE NALOGE
Vsaka seminarska naloga mora vsebovati naslednje prvine:
Optimalen obseg seminarske naloge je okoli 15 strani tipkopisa s pisavo Times New Roman, velikost crk 12.
2. 1 Naslovna stran
V točno določenem vrstnem redu navedemo naziv šole ter njen sedež, pri katerem predmetu delamo seminarsko nalogo, naslov naloge, program ter smer izobraževanja, mentorja, izvajalca (avtorja) ter kraj in letnico izdelave.
2. 2 Kazalo
Kazalo je vsebinski oz. orientacijski načrt avtorja za pisanje strokovnega dela. Predstavlja zaporedje obravnavane teme in bralec lahko hitro najde želene podatke in informacije (Ivanko: 1995, 7).
Razdelitev besedila naloge na poglavja in podpoglavja najbolje prikažemo z decimalno klasifikacijo (Plukavec: 1998, 5).
Ta sistem razvrščanja je sistematičen, pregled in najprimernejši način za označevanje poglavij. Dekadni sistem je pregleden od štiri do pet dekadnih enot. Po pravilih naj bo eno poglavje razčlenjeno na najmanj dve podpoglavji. (Ivanko: 1995, 10).
2. 3 Uvod
Uvod je začetni in pristopni del vsakega strokovnega dela, v katerem je potrebno orisati problem, opredeliti cilj, prikazati dosedanja spoznanja, predstaviti metode raziskovanja in orisati zgradbo dela. Uvod mora biti napisan jasno, strnjeno, živahno in privlačno za bralca. Obseg uvoda lahko znaša do 10 odstotkov obsega strokovnega dela (Ivanko: 1995, 8).
2. 4 Obdelava teme
Tekstualna obdelava teme je osrednji, najobsežnejši, najvažnejši del vsakega pisnega dela. V tem delu avtor razvija, razlaga in obdeluje temo. Z obdelavo teme avtor pokaže svoje znanje in sposobnost za samostojno obravnavanje izbrane teme. Avtor mora temo razdeliti na vecje ali manjše sistemske celote (poglavja), ki si morajo slediti po določenem zaporedju, med seboj pa morajo biti povezane (Ivanko: 1995, 8).
2.4.1 Teoretični del naloge
V teoretičnem delu avtor opišemo, kako je problem obdelan v literaturo, ki smo jo zbrali, in rezultate dosedanjih raziskav. Natančno podamo tudi teoretske osnove problema in jasno postavimo hipoteze. Posebno pomembno je prikazovanje načina, kako smo zastavljeni cilj dosegli. Pomembno je prikazovanje uporabljenih metod, npr. po literaturi, s statističnimi metodami, z anketo, s terenskim delom…
S citiranjem navajamo bralca k viru, ki bi mu lahko prinesli več informacij. če ne navedemo vira, je torej naše delo plagiat. (Zwitter: 1998). “Jasno moramo povedati, kaj je rezultat lastnega dela in kaj je povzeto od drugod. Zato ne pozabimo na pravilno citiranje." (Plukavec, 1998, 5). Dobesedno povzemanje tujih misli moramo torej postaviti v narekovaj.
V primeru pa, da uporabimo le glavno misel, navedemo le vir, iz katerega smo to povzeli (Ivanko, 1995, 21).
Če v citatu izpustimo kakšne dele ali besede, to označimo s tremi pikami (…). To so t. i. iztrgani citati, ki lahko hitro povzročijo, da avtor spremeni pomen prvotne misli. (Ivanko, 1995, 21).
Opombe pod črto označujejo poleg uporabljenih bibliografskih virov tudi zabeležke pod tekstom, s katerimi avtor razlaga nekaj, kar je povezano z obravnavanim gradivom.
2.4.2 Eksperimentalni del
V analitično-eksperimentalnem delu na kratko opišemo potek dela in ustrezne metode dela. Rezultate podajamo čim bolj jasno in pregledno, pri tem si pomagamo z razpredelnicami, grafi in tabelami. Pri tem pazimo, da je med besedilom in grafičnimi prikazanimi podatki ustrezno razmerje. Vse ponazoritve morajo imeti legendo, ki prikazuje posamezne podatke. Vsaka ilustracija mora biti označena z zaporedno številko, tudi v besedilu.
Raziskovalec mora biti sposoben oceniti vrednost vsakega podatka in temu primerno prilagoditi zapis. Izogibati se mora ponavljanju, podrobno naj opisuje le lastne ugotovitve, biti mora ustvarjalen in izbiren. Pri pojasnjevanju rezultatov se mora opirati tudi na dejstva iz literature. (Plukavec, 1998, 6).
Na koncu seminarske naloge - po bibliografiji – moramo prikazati spisek vsej uporabljenih in oštevilčenih tabel, grafikonov, slik…
2.5 Zaključek
Zaključek predstavlja najpomembnejše rešitve v uvodu postavljenih problemov oz. vse odgovore na v uvodu postavljena vprašanja. Predstavlja sintezo končnih spoznanj, stališč in vseh pomembnih dejstev celotnega pisnega dela. To je odgovor na osnovno idejo obravnavane teme.
V zaključku ne navajamo citatov, ne pišemo opomb pod črto, ne navajamo novih spoznanj.
Obseg zaključka naj ne bi presegal 10 odstotkov obsega celotnega pisnega dela. (Ivanko: 1995, 10).
2.6 Navajanje uporabljena literatura
Na koncu naloge navedemo literaturo, ki smo jo uporabili pri pripravi na seminarsko nalogo. Literaturo navedemo zato, da povemo, da vsega nismo sami odkrili in da se bralec, ki ga problematika v naši nalogi zanima, lahko poglobi v literaturo.
Navedemo samo tista dela, ki smo jih direktno uporabili pri svojem delu, ne pa tudi tistih, ki smo jih samo pregledali. Uporabljeno literaturo razdelimo na navedemo po abecedi, npr.
Nastran Ule, M. 1994: Temelji socialne psihologije. Znanstveno in publicistično središčce, Ljubljana
3 JEZIK V SEMINARSKI NALOGI
Pisno delo avtorja odseva njegovo jezikovno kulturo. Strokovno delo mora biti napisano v knjižnem jeziku z vsemi slovničnimi in stilističnimi pravili. Stil pisanja mora biti jasen, nevsiljen, natančen, enostaven, živahen, logičen… Znanstveni stil, ki se uporablja pri pisanju strokovnega in znanstvenega dela, je praviloma strog, suh in namenjen določenemu krogu specialistov oz. strokovnih delavcev. V tem stilu pisanja ni prostora za intimnosti, individualnosti, preobčutljivosti, cinizme in ironije. (Ivanko: 1995, 26).
4 PREDSTAVITEV NALOGE
Zagovori seminarskih nalog so javni, trajajo od deseto do dvajset minut. Nalogo je potrebno predstaviti v treh glavnih točkah:
LITERATURA
Ivanko, Š. (1995): Kako napisati strokovno delo. Visoka upravna šola, Ljubljana
Plukavec, M. (1998): Napotki za izdelavo raziskovalne naloge. Zavod za tehnično izobraževanje, Ljubljana
Zwitter, S. (1998): Pisna naloga: Viri in citiranje po standardih ISO. ZTI, Ljubljana