1. Uvod
Dolga tisočletja je človek uporabljal v izvidniske namene le svoja gola čutila, predvsem vid in sluh. Optični instrumenti, teleskopski in binokularni daljnogledi, ki so se pojavili pred priblizno 350 leti, so zelo povečali moč človeskega očesa in so predstavljali velikansko pridobitev ter prednost, a le pri dnevni svetlobi in jasnem vremenu. Šele znanost prejšnega stoletja in tehnologija druge polovice tega stoletja pa sta postavili temelje in ustvarili pogoje za premagovanje poslabšane vidljivosti, ki jo povzročajo noč, megla, prah in dim.
Danes obstajajo tri, funkcionalno in tehnično, različne grupe naprav za premagovanje
slabe vidljivosti:
1. Radarji
2. Ojačevalniki svetlobe(nočni daljnogledi)
3. Termovizijske (infrardeče) kamere
Radar se je pojavil v letih pred drugo svetovno vojno, množično pa so ga pričeli uporabljati v začetku 40-tih. Radar je aktivna naprava, zato ga je lahko odkriti in nevtralizirati, poleg tega pa je njegova geometrijska ločljivost v primerjavi z nočnimi daljnogledi in termovizijskimi kamerami zelo slaba, sta pa zato njegov doseg in prodornost skozi meglo zelo velika.
Nočni daljnogledi z ojačevanliki svetlobe so pasivne naprave, ki sprejemajo od objektov v sceni odbito zvezdno ali lunino svetlobo in je zato njihovo delovanje zelo težko odkriti. Geometrijsko ločljivost imajo zelo dobro, je pa njihov doseg majhen, saj se meri prej v stotinah metrov, kot v kilometrih, poleg tega pa je zelo odvisen od vremena, saj ga že rahla motnost ozračja zelo zmanjša.
Termovizijske kamere so tudi pasivne naprave, ki sprejemajo lastno termično(infrardeče) sevanje teles, zato ne potrebujejo nobene dodatne naravne ali umetne osvetlitve. Njihov doseg je večji, geometrijska ločljivost pa praktično enaka kot pri nočnih daljnogledih. Termovizija je dokončna rešitev problema pasivnega premagovanja noči.